Največkrat imenovani simbol narodne samobitnosti je JEZIK. Jezik je temeljni instrument komunikacije preko katerega se vzpostavljajo, vzdržujejo in utrjujejo vezi ter občutki skupne pripadnosti narodu. Je izkazovalec različnosti v odnosu do drugih narodov ter pokazatelj moči in obstojnosti narodove identitete. Jezik predstavlja instrument narodnega oblikovanja. To še posebej velja za Rome, ki nimajo na voljo svoje države, da bi se homogenizirali in kulturno nevelizirali.
Romski jezik je daleč od kodifikacije, veliko je dialektov in lokalnih govorov. Narečja, ki so bila dolga desetletja obravnavana kot relikt zaostalosti, danes obravnavamo kot nekaj pozitivnega, kot izraz jezikovne drugačnosti. Kako oddaljeno se zdi vprašanje položaja vloge, standardizacije romskega jezika od aktualnega dela, ki ga tako kot jaz, opravljajo tudi drugi romski svetniki in aktivisti. Verjemite, da ljudje, ki živijo na robu družbe, izločeni in zatirani ne potrebujejo urejanja jezikovno/kulturnih vidikov. Pomembnejše jim je dostojanstvo, ki je povezano z socialno ekonomskim položajem. Takrat, ko se borimo z lokalnimi župani in predstavniki državnih ustanov za pravice Romov, se za jezik, ki je temelj vsakega naroda, ne zmenimo. Torej nehote in nevede zanemarjamo področje, ki krepi identiteto naroda.
Vendar je prav vprašanje standardizacije in položaja romskega jezika tista najvišja oblika zagotovitve romskega dostojanstva, tako za vsakega posameznika in posledično za naš narod kot celoto. Ni ga večjega dostojanstva od lepe in pokončne uporabe lastnega jezika doma, v šoli, v življenju. Omenil bom osebno travmo, moj dolg do lastnega naroda. V sicer uspešnih zgodbah legalizacij in urejanj izredno slabih stanj romskih naselij, smo ob svečanih zaključkih na uradnih proslavah pogrešali uradno govorjeno romsko besedo.
»Večkrat se bo slišala romska beseda, bolj bo sprejeta v družbi«