Razmišljanje ob Svetovnem dnevu Romov

Se bo Romska skupnost prebudila v lepše jutro? Ali bomo po tej izkušnji Korona virusa bliže drug drugemu? To sta zagotovo dve najpogostejši vprašanji, ki si ju zastavljamo v zadnjih dneh.

Upam, da bodo težke razmere, v katerih se trudimo spoštovati pravila, ki so danes za vse enaka, pomisliti tudi na druge, ne le nase. To je priložnost za nas vse, da postanemo boljši ljudje, bolj strpni, bolj pripravljeni pomagati ter z večjim zavedanjem, da smo vsi ljudje

Epidemija Koronavirusa Covid-19 ter njene širše posledice bodo kratko in dolgoročno vplivale na vse prebivalce Slovenije, še posebej na družbene skupine, ki so že sicer v slabšem dejanskem položaju. Med posebej ranljive skupine v času epidemije sodijo tudi Romi ki  širom sveta danes praznujemo  svoj dan, svetovni dan Romov.

Zaradi izrednih razmer bomo letos naš praznik obeležili na različne načine. V Forumu romskih svetnikov in v Zvezi Preporod bodo delovni dnevi, saj pripravljamo večjo spletno konferenco na temo Aktualne razmere v romskih naseljih v času Koronavirusa COVID-19 in možne rešitve, ki bo potekala v četrtek, 9. aprila 2020 ob 10. uri preko spleta.

Svetovni dan Romov je dan za priložnost, da se glasno in jasno opozori na še vedno pretežno negativno dojemanje Romov: na diskriminacijo, stereotipiziranje, na pomanjkanje medkulturnega dialoga, na antiromski rasizem. Zato je še toliko bolj pomembno, da se na tovrstne dneve, na takšen ali drugačen način ne le spomnimo, ampak jih predvsem izkoristimo, kot tisto dragoceno priložnost, da se romsko kulturo, jezik, običaje in tradicijo približa večinskemu prebivalstvu. S tem bomo namreč največ pripomogli k izkoreninjanju negativnih predstav, iz katerih se napajata sovražnost in zavračanje. Ob tem pa si iskreno želim, da bi bil praznik, četudi na področju romske problematike stanje, žal, ni rožnato, namenjen tudi optimističnemu pogledu v prihodnost.

Kot skupnosti, kot družbi nam bo šlo dobro le, če bo šlo dobro tudi njenim najšibkejšim členom. O tem sem prepričan! Kot sem tudi prepričan, da tako politiko – državno in lokalno, kot tudi državljane in državljanke, občane in občanke, predvsem pa krajane in krajanke, tako pripadnike romske skupnosti kot večinsko prebivalstvo, čaka še veliko dela in še več pripravljenosti, da se to perečo in predolgo trajajočo problematiko, s katero se borimo že vse od osamosvojitve dalje, enkrat za vselej tudi v praksi ustrezno uredi. Kaj nam je storiti, vemo. Vse, kar (še vedno) potrebujemo, je le še odločenost in volja, da se razreši ključne in najbolj pereče probleme, med katerimi izstopajo predvsem nemogoče, nedostojne in človeka nevredne bivanjske razmere, vključno z dostopom do pitne vode; da se na temelju nediskriminacije Romom in Rominjam omogoči dostop do izobraževanja in zaposlitve; da se zagotovi dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva; da se okrepi dialog in sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, zlasti s tistimi, kjer Romi in Rominje živijo.

Izkušnje iz okolja katerega prihajam so, da se z Romi da živeti v sožitju, v isti vasi, v istem kraju, v isti ulici. Romi so lahko dostojen sosed in sovaščan. Torej izkušnje kažejo, da to ni neizvedljivo, da ni utopično. Celo več! Izkušnje kažejo, da je složno, kooperativno in dobrososedsko sodelovanje mogoče ne glede na etnično pripadnost. Potrebnega je le, nekaj posluha lokalnih oblasti, pa veliko volje, odprtosti ter obojestranske pripravljenosti – torej tako večinskega prebivalstva kot, morda še bolj ključno, tudi Romov samih, ki se, preveč »zapirajo v svoj svet, v svoj način življenja, ne komunicirajo z neromskimi sosedi, ne vidijo smisla pošiljati otrok v vrtce in šole. In ker se tudi okoliški sosedje zapirajo vase in ne vzpostavljajo pristnih povezav, rastejo med njimi novi in novi zidovi, nove meje”. Novih meja in novih zidov ne želimo, predvsem pa jih tudi ne smemo dopustiti. Rome in Rominje moramo sprejeti in jih enakopravno vključiti v družbo, v vsakodnevno življenje, zlasti v vsakodnevno odločanje lokalnih skupnosti, kjer živijo. Prekiniti moramo s preživetimi dolgoletnimi vzorci vedenja in doseči obojestransko integracijo.

Ta je odvisna predvsem od nas, od ljudi torej. Politika oziroma država pa je tista, ki mora razrešiti vprašanja pristojnosti, v tem okviru zagotoviti ustrezna finančna sredstva, predvsem pa okrepiti politično voljo za delovanje v praksi. Nujen je preboj v smeri infrastrukturne urejenosti, legalizacije in boljših bivalnih pogojev. Ti namreč pomembno večajo možnosti za višjo izobraženost, ta pa zaposljivost Romov in njihovo vključenost ter posledično enakopravnost in sožitje.

Sobivanje in složno sodelovanje sta, kot rečeno, možna in izvedljiva, o čemer pričajo kar nekaj lokalnih skupnosti v Sloveniji, kjer pripadniki romske skupnosti in večinsko prebivalstvo živijo z ramo ob rami, v sožitju in vsakodnevnem sodelovanju že vrsto let. Naj bodo te skupnosti v navdih in vzor zlasti tistim, ki takšnega skupnega jezika nikakor ne morejo in ne morejo najti. Naj nam bo vsem v spodbudo tudi to, da smo prav vsi, pa naj si bomo takšni ali drugačni, državljani in državljanke Slovenije. In da si vsi, v upanju na boljši jutri, želimo živeti v miru, sožitju, blagostanju ter medsebojnem spoštovanju.

Ali je spoštovanje, medsebojno razumevanje in skupno življenje Romov in ostalega prebivalstva v prihodnosti le iluzija ali lahko postane resničnost?

 ˝Vse stvari so težke, preden postanejo lahke.˝

Darko Rudaš

Read Previous

Poziv vladi

Read Next

Nagovor romske svetnike