V okviru projekta NAPREJ, bomo v sodelovanju z Razvojnim centrom Murska Sobota, k sodelovanju povabili pripadnike in pripadnice romske skupnosti ter izkušene strokovnjake, ki so predani razvoju te skupnosti. Skupaj bodo oblikovali različna razmišljanja, namenjena razkrivanju in razčlenjevanju javnega diskurza o Romih.
V fokusu naših kolumn bo osvetliti posledice, ki izvirajo iz ustvarjanja romske drugačnosti. Želimo podati vpogled v kompleksnost teh vprašanj ter premakniti pogled s stereotipov k resničnim zgodbam in izkušnjam romske skupnosti. Ob tem bomo predstavili tudi primere dobrih praks in zgodbe uspešnih Romov, ki so ključni akterji pozitivnih sprememb.
Pričakujte raznolikost mnenj, ki bodo poglobila razumevanje romske kulture, obenem pa bodo spodbudila premislek o naših lastnih predsodkih. S skupnimi močmi bomo prispevali k odprtemu dialogu, ki si prizadeva za sprejemanje raznolikosti ter končno za izgradnjo bolj inkluzivne družbe.
Predstavljamo vam prvo kolumno, posvečeno temi “Romska identiteta v političnem prostoru”, ki sta jo pripravila priznana profesorja Andreja Zevnik in Andrew Russell z Univerze v Manchesterju ter Univerze v Liverpoolu.
Romska identiteta v političnem prostoru
Andreja Zevnik, University of Manchester / Andrew Russell, University of Liverpool
Zgodovina Romov v Evropi je polna rasizma, nasilja in strahu. Kljub temu so romske skupnosti preživele napade na njihovo pravico do obstoja. Kljubovali so pogromom, genocidu v času holokavsta (porajmos) in ponavljajočih se poskusov, da bi oslabili kulturno posebnost in solidarnost romske identitete. Ravno ta kljubovalnost, različnost in solidarnost romske identitete mora ostati vir optimizma. Pri raziskovanju romske identitete je treba priznati, da je mogoče povedati več zgodb o tem, kaj pomeni biti Rom. Vsak Rom ima lahko drugačno zgodbo o tem, kaj ga naredi Roma, kaj je tisto kar on_a vidi kot srž romske identitete. Od jezika, kulture, občutka pripadnosti skupnosti ali skupne zgodovine do izkušenj z diskriminacijo, slabim ravnanjem in rasizmom. Takšno osebno razumevanje identitete se včasih prenese v politiko; vendar politika ostaja področje, na katerem romsko identiteto opredeli in določi večina, vlade ali politične institucije. Na tem mestu se bomo najprej osredotočili na to, kako politika oblikuje romsko identiteto.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so romske migracije iz vzhodne v zahodno Evropo pritegnile pozornost na Rome, ki so postali eksistencialni izziv za projekt Evropske unije, saj je transnacionalna identiteta Romov ogrozila zavezo EU k prostemu gibanju na področju Unije. Posledično je Evropa Rome obravnavala kot “presežni narod”, kot pravi Balibar (2009), in ne glede na to, kakšne predstave o identiteti imajo Romi sami, in kljub temu, da so Romi državljani Evropske Unije, je Evropa iz Romov naredila tujce.
Evropa priznava Rome kot svojo največjo manjšino – od približno 10 do 12 milijonov Romov, ki živijo v Evropi, jih je približno šest milijonov državljanov ali prebivalcev EU. Skupnost ima poseben status v večini držav članicah EU, vendar, kot kaže naša raziskava, evropski Romi večinoma ne spadajo pod mehanizme zaščite narodnih manjšin, pravic migrantov ali avtohtonega prebivalstva. Tudi kadar se romski državljani hkrati opredelijo za državljane države članice, jih marsikaj opozarja, da jih večina pogosto vidi kot premalo nacionalne; po besedah Ivana Kalmarja “bele, a ne povsem”.
Osrednja ideja evropske zgodbe – svoboda gibanja – se ni razširila avtomatično na evropske Rome. Namesto tega so Romi še vedno marginalizirani v državah članicah in vsakodnevno obtoženi kriminalnih in asocialnih dejanj. Tako osebne stiske največkrat ostanejo nevidne.
Bistveno za razumevanje romske identiteto je, da so Romi v vsaki državi, v kateri prebivajo, obravnavani kot prišleki, kot skupina ki nima jasno določenega mesta v lokalni ali nacionalni skupnosti. To je problem za nacionalno državo. Zgodovinska identiteta s potujočim načinom življenja ter drugačnim pristopom k lastnini in zemljišču so glavni razlogi za izključevanje Romov iz osrednjega političnega, gospodarskega in družbenega toka. Državne in evropske institucije kljub politikam, ki najslavljajo Rome in, ki bi naj rešili problematike s katerimi se skupnost vsakodnevno srečuje zgolj poudarjajo občutek evropske nepripadnosti.
Pristop evropskih institucij do Romov je sprva temeljil na vrzeli pri zagotavljanju socialnih dobrin v ključnih sektorjih (izobraževanje, zaposlovanje, zdravje in stanovanja), namesto da bi se osredotočil na diskriminatorne in rasistične strukture, ki so podlaga za obstoje teh vrzeli. Drugi strateški okvir ki opredeljune strategije pristopa evropskih inštitucij k romski problematiki se poleg že obstoječih programov v izobraževanju, zaposlovanju, zdravju in stanovanjskem sektorju, osredotoča tudi na zmanjšanje protiromskega rasizma (anti-ciganizma) med večinskim narodom. Spoprijemanje z anti-ciganizmon je nujen korak pri vključevanju Romov v širšo družbeno, ekonomsko in socialno okolje.
Naša raziskava je pokazala, da je identiteta Romov dvosmerna: romsko identiteto ustvarjajo institucije, ki Rome marginalizirajo, prav tako pa romsko politično identiteko gradijo romski posamezniki in skupine.
Evropske institucije odpirajo – sicer bolj omejeno – prostor za pozitivno identiteto Romov, vendar se ta rutinsko osredotoča na kulturne vezi v zvezi z umetnostjo, kulinariko in eksoticiranimi tradicionalnimi vlogami največje evropske manjšine. Po drugi strani pa iste institucije romska vprašanja rutinsko obravnavajo z vidika večine in ob predpostavki, da so Romi vzrok romskega problema. V diskurzu o Romih se Romi še vedno obravnavajo kot “drugi” in tujci, večinski politiki pa jih vztrajno vključujejo v razprave o ne-socialnem in kriminalnem vedenju.
Kljub temu Romi niso pasivni opazovalci v političnem prostoru in svojo identiteto oblikujejo različno v skladu z okoljem. To vključuje skrivanje romske identitete, da bi se izognili diskriminaciji, ali njeno poudarjanje, kar je v skladu z idejami o “ponosen, ker sem Rom”. Podobno Romi v političnem prostoru iščejo zavezništva s skupinami, ki imajo podobne izkušnje z diskriminacijo. Romi so na primer uspešno gradili zavezništva z judovskimi organizacijami pri prizadevanjih za priznanje romskih žrtev holokavsta (porajmos). V zadnjem času pa tudi opažamo povečano mobilizacijo skupnosti proti policijskemu nasilju, ki je neposredno povezana s svetovnimi protesti Black Lives Matter. Čeprav porajmos ali policijsko nasilje ne opredeljujejo romske identitete, v političnem prostoru te izkušnje postanejo način s katerim lahko Romi svoje izkušnje naredijo bolj razumljive večini.
Za zaključek, romska identiteta je bogata, kompleksna, večplastna in večdimenzionalna, morda še bolj kot ostale večinske (tudi slovenska) identitete. Tisto kar dela romsko identiteto posebno v političnem smislu je pa ravno to, da jo največkrat oblikuje večina s svojimi predsodki in stereotipi. To predstavlja velik problem za skupnost samo, saj ideje večine o tem kdo je Rom, in kaj nekoga dela Roma, največkrat oblikujejo nacionalne politike do romske skupnosti. Nasednji korak pri vključevanju romske skupnosti v socialne, ekonomske in družbene okvire, bi tako moral temeljiti na priznavanju romske identitete kot jo razume romska skupnost sama, na pojmovanje le-te kot identitete enakovredne ostalim večinskim (npr slovenski) identiteti in na opolnomočenju le-te v političnem okolju.